“Nism spal od učeri, Tsujigiri, harakiri, Darčke, Tunja, Lilc za zmeri”

Testament ljubezni, prvenec zasedbe Better, je plod globokega prijateljstva članov zasedbe Matter in pevca zasedbe YGT Gregorja Kocijančiča, ki trenutno producira pod imenom Tsujigiri. Ustvarjalne poti štirih prijateljev se prepletajo že od njihovih glasbenih začetkov: delili so si odre in backstejdže, studio (kjer je nastal komad 1000 Kristalov, izdan na prvencu trojca Matter), feedback za komade v nastajanju, zapiske s FDV-ja, predvsem pa neštete ure, ki so jih zapravili za henganje, bromance, hihitanje in trepljanje po ramenih in vse drugo, kar pač pride zraven.

Kot vse najboljše stvari je tudi Better nastal po naključju: ko je Gregor tonil čedalje globlje v trap in R&B ter sčasoma skrivaj začel ustvarjati kot Tsujigiri, je Dacho slišal skico enega izmed beatov, ki naj bi pristali na njegovem solo prvencu. Iz beata je nastal collab: Tsujigiri je zastavil svoj prvi refren v slovenščini, pri tem pa je besedilo črpal iz poezije svojega očeta, Gorazda Kocijančiča. V dnevni sobi v šestem nadstropju je v mrzli decembrski noči nastal prvi singel Nežno kruti svet. Mesec pozneje je sledila še ena domača studijska seansa, v kateri so nastali štirje novi bangerji. Sledila je še tretja, sledila je četrta, nato še peta, šesta in sedma: Tsujigirijeva dnevna soba je spremenila svojo primarno funkcijo in postala domači studio, studijske seanse na Resljevi so postale tedenska rutina. Levanael in Tsujigiri sta se zageekala in postala nerazdružljiv producentski tandem, Dacho in Tunja sta si namesto džojntov začela podajati pesniške zbirke Gorazda Kocijančiča in v njih iskati navdih. Lučke na studijski opremi se niso ugašale, opne zvočnikov so se tresle, sosedje so se penili od jeze, prijatelji pa od navdušenja.

V času, ko izhaja Testament ljubezni, istrski wunderkind Shao, zunanji produkcijski pajdaš zasedbe Better, miksa že drugo ploščo. V času, ko bo izšla ta, bo verjetno miksal že četrto. Kot rečeno, Better je plod prijateljstva, ki bi nastal slej ko prej, a je nastal zdaj. Zdele in zdej. In kot pravi stari kamniški mislec: »vse, kar je, je zdele in zdej«.

--------------------------------------------------------------------

Gorazd Kocijančič: »Veš, da je važna duša, duša« …

Véliki grški pesnik Konstantin Kafavis v pesmi »Zelo redko« govori o edini sreči starega pesnika: »ko vstopi v dom, da skrije / tegobe svoje starosti, premišljuje/ kaj še ima od mladosti. / Zdaj mladi govorijo njegove verze, / v živahnih očeh so njegove podobe.« Sam ob poslušanju plošče Testament ljubezni, ki je plod sodelovanja Tsujigirija in kamniške skupine Matter, čutim podobno, a še globljo srečo – in sicer zaradi dveh razlogov.
Prvič, Tsujigiri je moj sin (čeprav mu nisem – in mu nikdar ne bi – dal tega imena). In kot se med očeti in sinovi pogosto zgodi, se zadnjih petnajst let nisva mogla pogovarjati o zadevah, ki so res intimne in okrog katerih se sučeta najini življenji. Imela sva se zelo rada, a sva živela v različnih svetovih. Ko pa mi je Tsujigiri poslal prve posnetke svojih uglasbitev moje poezije – kar je bilo povsem njegova iniciativa – se je zgodilo nekaj čudežnega. Poezija je vedno intimna in nezmotljivo razkriva, za kaj nam v zadnji instanci gre. Glasba je privilegirana podoba neizrekljivega, bolj povedna od vseh besed. Onstran vseh pogovorov je zato v teh občutenih in hipnotičnih uglasbitvah stekla globinska komunikacija med očetom in sinom. Spoznal sem, da sva zdaj oba otroka: otroka Skrivnosti, brata v isti – človeški in ustvarjalni – avanturi. Če ne bi noben človek nikoli prebral nobene moje pesmi, a bi se mi zgodil le ta nepričakovani stik, bi mi bilo to dovolj. Odtehtalo bi ves trud, ki sem ga vložil v poezijo, majke mi.
Drugič, moja sreča je globlja od tiste Kavafisovega starega pesnika, ker v »živahnih očeh« vidim »podobe«, ki so moje – in hkrati niso moje. Podobe, ki se ohranjajo – a postajajo nekaj povsem drugačnega. Drobci mojih pesmi so namreč v novem aktu Better postali izhodišče za adiktivno privlačno glasbo, a hkrati tudi zanimiv pesniški eksperiment: v njem izjemno nadarjena raperja Dacho in Tunja moje verze, ki izhajajo iz duhovnih doživetij in jih želijo shraniti ter v bralcu evocirati, se pravi »eksplodirati« jezik proti transcendenci, soočata s svojo, povsem drugačno poetiko, ki se opira na divje asociativne – pomenske in zvočne – verige označevalcev, v katerih jezik »implodira« v svojo globino in živo tkivo sveta. Pesniška principa sta tako v antagonizmu, napetosti, spodjedata se in nadgrajujeta, prehitevata in dekonstruirata – in skupaj rasteta v nekaj novega, zelo izvirnega. Mistika in »za-umni« nadrealizem, jezik hermetičnega pesništva in popularne kulture, ulični sleng in idiomi Balkana, podobe horizontalnega in vertikalnega erosa se prepletejo v fascinanten kontrapunkt. »Hočem, da kličeš me brat«.

Gorazd Kocijančič